Od nedelje metelj do B.B.

Ecco un articolo di Igor Komel, positivo commento al libro di Roberto Covaz, La domenica delle scope e altre storie di confine, LEG 2012. Un bel ricordo della Gorizia che fu… Pred kratkim je izšla pri založbi LEG (Libreria Editrice Goriziana) knjiga goriškega novinarja Roberta Covaza La domenica delle scope e altre storie di confine (Nedelja metel in druge dogodivščine ob meji). Dogodek, ki se je pripetil v nedeljo, 13. avgusta 1950, prav gotovo sodi v kolektivni spomin Goriške. Mnogi ga zabeležijo kot prvi padec meja v našem prostoru. O »nedelji metel« so se pri nas mnogi novinarji razpisali na dolgo in široko. Snov je bila prava odskočna deska za novinarja Enza Bettizzo, da je uspel pri milanskem dnevniku Corriere della sera. O dogodku je pisal tudi Sandro Scandolara, v kasnejših letih pa so se razpisali še drugi krajevni mediji (Il Piccolo, Isonzo – Soča), na straneh našega Primorskega dnevnika pa se je zadeve večkrat poglobljeno dotaknil pokojni novinar in urednik Marko Waltritsch. Goriški novinar Roberto Covaz nam je zadnja leta v svojih delih postregel s številnimi zanimivimi goriškimi »štorijami« iz naše daljne in bližnje zgodovine. (Niente da dichiarare, Il partigiano Benvenuto (to je Silvino Poletto), Chi ha ucciso Gigi Oca itd.). Tokrat pa je še dodatno obogatil mozaik s kamenčki, ki predstavljajo stanje na Goriškem takoj po koncu vojne, oziroma v prvih 50-ih letih. Gre za kompleksno obdobje, v katerem je goriški človek, ne glede na narodnost, »iskal samega sebe«. Roberto Covaz je s svojim tipičnim slogom pripovedovanja znal zajeti tudi najbolj kočljiva vprašanja Slovencev na Goriškem: od poitalijančenih slovenskih imen in priimkov, do vajenca Ernesta, ki mu ni bila dana pravica, da »sanja z odprtimi očmi«, ker je Slovenec. Zanimiva je tudi zgodba gospe Celestine, oziroma o gostilni Pri luni v Gorici, o ukradenem kipu svetogorske Marije, o krutosti razmejitvenih posegov itd. Iz mozaika niso izostali kavarna Bratuž, trgovine Kosič, Čotar in Uršič v Raštelu, Primorski dnevnik itd. Predvsem pa je podrobno opisana slavna avgustovska »nedelja metel«. Novinar Roberto Covaz nam je torej tudi tokrat postregel z drobnimi kamenčki, ki izpostavljajo izvirnost in svojevrstnost naše polpretekle zgodovine. V mozaik bi sicer lahko dodali še številne kamenčke, toda slika je zanimiva in pomenljiva, tako, da gotovo ne bo kmalu zbledela. Uvodoma sem izpostavil nedeljo metel kot »prvi padec meja«. Gre za nekakšen exodusu iz šele nastajajoče Nove Gorice v Gorico. Manj znano pa je, da smo bili dve leti kasneje (1952) priče podobnemu »exodusu« v obratni smeri. Zasluga ne pripada nobenemu drugemu kot »seksapilni« francoski filmski zvezdi Brigitte Bardot. V Novi Gorici so namreč predvajali izvirnik filma Manina, la fille sans voiles (Manina, dekle brez pajčolana), v katerem je B. B., seks simbol šestdesetih let, prvič razkazovala svoj bogati prsni koš, oz. »cvetoči balkon«. V Italiji je tiste čase prevladovala stroga cenzura s cerkvenim blagoslovom, zaradi česar v demokratični Italiji ni bilo mogoče videti spornih in nespodobnih prizorov, kot lahko v »komunistični diktaturi«. In ljudje so z italijanske strani vdirali v suženjsko in mračnjaško državo. Tako, da tudi prsim B. B. gre zasluga za »odprte meje« . In naj spomnim, da se je vse dogajalo pred podpisom videmskih sporazumov. V današnjih dneh pa se svet v Gorici obrača nekoliko drugače. Seks simbol B. B. se je takrat predstavila goriški publiki na višku slave v svoji najlepši podobi. Današnja Gorica vabi v svojo sredo »ex« porno zvezdo Selen, ki ni niti več porno zvezda, ampak je že bivša, zbledela zvezdica. In ki B.B. ne seže niti do gležnjev. Morda tudi v tem tiči razlaga, zakaj našo Gorico imenujejo »Stara«. Ne glede na B. B. in Selen, je v tem poletnem času, vredno prebrati »nedeljo metel« Roberta Covaza.